Postopek oblikovanja marmorja

Marmor je metamorfna kamnina, ki nastane iz -že obstoječih kamnin v zemeljski skorji zaradi visoke temperature in pritiska. Notranje sile zemeljske skorje povzročijo kvalitativno spremembo prvotnih kamnin. Ta kvalitativna sprememba se nanaša na spremembe v strukturi, teksturi in mineralni sestavi prvotne kamnine. Nova vrsta kamnine, ki nastane po tej transformaciji, se imenuje metamorfna kamnina. Marmor je v glavnem sestavljen iz kalcita, apnenca, serpentina in dolomita, pri čemer je njegova glavna sestavina kalcijev karbonat, ki predstavlja več kot 50 %. Druge komponente vključujejo magnezijev karbonat, kalcijev oksid, manganov oksid in silicijev dioksid. Marmor je na splošno razmeroma mehak v primerjavi z granitom. Tega vidika seveda ni treba pretirano poudarjati, saj se geološki čas meri v milijonih let, ta transformacija pa je omejena sprememba v času našega življenja. Marmorne talne ploščice pritegnejo potrošnike s svojim lepim videzom in zelo praktičnimi lastnostmi. Za razliko od drugih gradbenih kamnov ima vsaka marmorna talna ploščica edinstveno teksturo.

Redkost belega marmorja je posledica njegovih edinstvenih geoloških pogojev. Stratigrafske razmere so glavni nadzorni dejavniki za mineralizacijo, saj zagotavljajo vir rudo{1}}materialov. Litologija je v glavnem apnenec, dolomit in prehodne kamnine med obema. Regionalni metamorfizem je ključni dejavnik mineralizacije, ki določa barvo in stopnjo kristalizacije mineralov ter tvori ustrezne sorte. Bogate karbonatne kamnine zagotavljajo materialne pogoje za mineralizacijo. Stabilne karbonatne plasti z veliko skupno debelino in debelino posameznih plasti so potrebne za oblikovanje velikih rudnih teles z velikimi bloki. Metamorfne karbonatne kamnine, vključno z marmorjem, ki nastane z regionalnim metamorfizmom in kontaktnim metamorfizmom, morajo pokazati rekristalizacijo in razbarvanje, da nastanejo usedline belega marmorja. Regionalni metamorfizem zajema širše območje, nadzorujejo ga prvotne plasti sedimentnih karbonatnih kamnin in se prekrivajo z metamorfnimi procesi. Celoten obseg je večji in ima določeno pravilnost, kar ima za posledico boljše rezultate iskanja in raziskovanja. Po drugi strani pa ima kontaktni metamorfizem na splošno manjši obseg in obseg ter nima močne pravilnosti.